Metoda vezave žice za požarno cev in vmesnik

Trenutno pogostejše metode vezave za povezavo med gasilsko cevjo in vmesnikom vključujejo vezavo s sponkami in vezavo z železno žico. Na podlagi tega so številni proizvajalci zasnovali nekatere metode vezave glede na lastne značilnosti izdelka, kot je vezava z dvojnimi sponkami, mešana vezava z žičnimi sponkami itd.

Prednosti in slabosti žične vezave

Metoda vezave z železno žico se navija strojno ali ročno s kleščami. Odlikuje ga dober tesnilni učinek, čvrsta in tesna fiksacija in ni enostavno odpasti. Pomanjkljivost je, da je povezovanje dolgotrajno in delovno intenzivno. Izkušen delavec proizvajalca cevi lahko z opremo za povezovanje v snope poveže le manj kot sto cevi na dan, železna žica pa zlahka rjavi, zato ni primerna za dolgoročno skladiščenje. V obodni smeri cevi lahko navitje stroja izvaja stabilen in močan pritisk na priključni del cevi, da zagotovi, da lahko cev povzroči veliko krčenje v radialni smeri. Nasprotno pa ročnega vezanja ni mogoče primerjati s strojnim navijanjem v smislu uporabljene sile ali kontinuitete in stabilnosti uporabljene sile. Zato je stopnja krčenja notranje obloge umetno povezane cevi majhna, kar ne more popolnoma zmanjšati notranjega premera cevi, kaj šele popolnoma odpraviti vrzeli.

Analiza napak

Čeprav je metoda vezave z železno žico veliko varnejša od prejšnje metode vezave z navojnimi sponkami, je lažje puščati pri uporabi debele železne žice kot tanke železne žice. Med postopkom navijanja železne žice bo železna žica pritisnjena navzdol in tu bo velik del. Vrzeli, ki so glavni vzrok puščanja pri tej vrsti pritrditve.